Dnevnik nekega amaterskega fotografa in ljubitelja starodobnih vozil

Po kakšnih 25 letih brez hobijev in samega dela, seveda za druge, sem rekel ustavi konje, začel delati tistih osem ur, kakor sem bil tudi vedno plačan in si vzel čas za svoje hobije. To seveda ni bilo všeč gospodu lastniku in kmalu sem postal višek, saj bi me odpusti, ampak če človek dobro dela, mu ne moreš kar tako reči, marš ven, ker delaš le toliko ur, koliko te plačam. Potem je sledilo malce zavoda in kmalu sem si našel službo za osem ur, včasih malo več, ampak čas za hobi je ostal. Kupil sem si fotoaparat, za moje žepe, kar drag, ampak na 36 mescev brez obresti, pa z zavarovalnino, da te glava zapeče, seveda to zveš šele pri blagajni, ko si se že sto procentno odločil, pa poj rečeš naj bo. Še vedno se čudim temu, kako človek, ko vidi nekaj, zakar misli, da je prilika, kar poleti, zato, kot pravijo, vedno preberite tudi majhne črke. Spet sem začel skakati naokoli, brez fotiča nikamor, udeležil sem se kot gledalec, kar mnogih starodobniških srečanj in tako se je v meni prebudil tudi ta živec in sem skupaj s stricem pričel štimat stare motorje.